Kazalo prispevka
- Čas branja: samo 6 minut, izvedeli pa boste veliko koristnega : )
Reinkarnacija ni nekaj novega
Večina verstev in ezoteričnih tradicij, predvsem na Vzhodu, je prepričana, da duša nikoli ne umre, ampak se velikokrat znova rodi in sledi krogu življenja in smrti do končne »odrešitve« in združitve s Stvarnikom. V zahodni civilizaciji je vera v vnovična utelešenja izrinjena iz kolektivne zavesti, ker jo je krščanska cerkev obsodila in zavrnila. In to kljub temu, da je vera v reinkarnacijo živela že v zgodnjem krščanstvu! Večina ljudi tako za nauk o reinkarnaciji do 19. stoletja ni niti slišala. Zaradi preporoda hermetičnih in okultnih spoznanj na zahodu ter vpliva vzhodne tradicije, pa je ta zamisel znova oživela. Hkrati je v 19. stoletju začela prevladovati »nova religija Zahoda« – racionalistična pozitivistična znanost. Ta še zdaj predstavlja prevladujoči pogled na svet. V novem, znanstvenem pogledu na svet ni prostora za reinkarnacijo. Zato so jo na začetku razglasili za praznoverje, porojeno iz strahu pred minljivostjo in želje po nesmrtnosti.
Predstavniki znanosti začnejo govoriti o reinkarnaciji
Takšen položaj je prevladoval do prve polovice 20. stoletja, potem pa si je začela zamisel o življenju po telesni smrti zopet utirati pot v zavest povprečnega zahodnjaka. Najbolj zaslužna za ta proces sta avtorja dveh knjig, ki sta prestresla ne samo množice, temveč tudi znanstvenike. Avtorja nita bila ne ezoterika ne mistika, ampak ugleden zdravnik in uveljavljeni znanstvenik. Prvi je bil dr. Raymond Moody ml., ki je leta 1975 napial svetovno uspešnico Življenje po življenju (Life after life). V njej opisuje skrbno zbrane izkušnje ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so jih zdravnii vrnili v življenje.
Dvajset primerov, ki govorijo v prid reinkarnaciji
Še pomembnejša je bila druga knjiga Dvajset primerov, ki govorijo v prid reinkarnaciji (Twenty Cases Suggestive of Reincarnation). Leta 1974 jo je napisal ugleden kanadsko-ameriški strokovnjak Ian Stevenson (1918-2007). Zaradi ugotovitev pri proučevanju reinkarnacije ga imenujejo celo Galilej dvajsetega stoletja. Spremembo javnega mnenja so ugotovile tudi raziskave. Te so pokazale, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v reinkarnacijo verjel vsak četrti odrasel prebivalec Združenih držav Amerike, v Angliji pa vsak šesti. Ko se je Ian Pretyman Stevenson preselil iz Kanade v Združene države Amerike, je postal vodja Odseka za psihiatrijo na Univerzi v Virginiji.
Med psihiatrično prakso je spoznal, da sodobne teorije osebnosti ne morejo razložiti vsega, zato je začel postopno preučevati tudi parapsihološko literaturo. Kmalu se je pojavu reinkarnacije povsem posvetil in začel preučevati primere otrok, ki so se pri polni zavesti spominjali preteklih življenj, ne da bi bila pri tem uporabljena hipnoza. Stevenson je vse svoje navedbe skrbno preverjal, zato je bilo zaradi potovanj negovo raziskovanje zelo drago. Podprl ga je Chester Carlson, izumitelj naprave za fotokopiranje Xerox, v oporoki pa mu je zapustil tudi dovolj sredstev za nadaljevanje raziskovanja. Stevenson se je z reinkarnacijo ukvarjal vse do svoje upokojitve leta 2002. Sedaj njegovo delo nadaljujeta njegova naslednika dr. Bruce Greyson in dr. Jim Tucker. V štiridesetih letih je Stevenson s sodelavci preučil več kot tri tisoč primerov reinkarnacije po vsem svetu.
Sistematično raziskovanje reinkarnacije
Zelo natančno se je pogovoril z vsemi osebami, ki so se spominjale preteklih življenj, pri tem pa uporabil poseben, v ta namen zasnovan vprašalnik, ki je razkrival domišljijske zgodbe ali namerne prevare. Kadar je bilo mogoče, je preverjal tudi materialna dejstva in pisne dokumente, smrtovnice in zdravstvene kartoteke. Večina otrok, ki se je spominjala preteklih življenj, je bila otrok, starih od dveh do petih let. Spontano so pripovedovali o svojem preteklem življenju, navajali imena in podatke o družinskih članih, opisovali kraje, kjer naj bi bili živeli, in omenjali še druge podrobnosti, pogosto pa se spominjali tudi, kako so umrli.
Fobije kot dokazi o reinkarnaciji
Stevenson je velikokrat razkril še druge dejavnike, ki so potrjevali zodbo, na primer otroške fobije, nastale zaradi načina smrti v prejšnjem življenju. Takšne fobije je imelo kar 35 odstotkov otrok. Nekateri so se izrazito bali vode, kakega orožja, vožnje s kočijo ali z avtom. Med 700 posebno razčlenjenimi primeri otrok iz šestih različnih kultur, jih je več kot 60 odstotkov umrlo nasilne smrti, 75 odstotkov pa se jih je celo spominjalo, kako so umrli. Tudi drugi kazalniki so potrjevali, da se oseba spominja preteklega življenja. Na primer svojevrstno vedenje ali otrokova želja po hrani, ki se ne uživa v okolju, v katero se je vnovič rodil, ali želja po oblačenju, neprimernem zdajšnjemu družbenemu položaju.
Osebe, ki so bile v prejšnjem življenju drugega spola, so se le stežka prilagodile novemu spolu. Včasih je otrok kazal tudi posebno znanje ali spretnosti, ki se jih ni učil nikoli. Nekateri otroci so se rodili z znamenji, ki so jih povezovala z osebo iz prejšnjega življenja, kar je Stevenson obdelal v knjigi Reinkarnacija in biologija. Raziskovalna metoda je temeljila na objektivnem preverjanju otrokovih spominov. Gre za konkretne spomine, kot so: ime in priimek, kraj bivanja, podatki o starših in drugih sorodnikih, dogodki iz prejšnjega življenja in celo skrivnosti, za katere so vedeli le oni sami. Zanimiv je primer libanonskega dečka, ki je navedel 47 trditev, ki se nanašajo na njegovo preteklo življenje. Kar 43 trditev se je izkazalo kot resničnih, ostalih pa zaradi časovne odmaknjenosti niso mogli preveriti.
Primeri iz prakse, ki predstavljajo dokaze o reinkarnaciji
Otroci, ki se spominjajo prejšnjega življenja, pogosto težko razločujejo, katero do obeh življenj je pravo, saj živijo nekakšno dvojno življenje – občasno prevladuje eno ali drugo. Včasih se vedejo, kot da ne sodijo v družino, v katero so se rodili, ravnodušni so do staršev in sorojencev, včasih celo sovražni. Takšni otroci imajo za prave starše tiste iz preteklega življenja in se želijo k njim vrniti.
Primer mlade Šrilačanke
Zanimiv je primer mlade Šrilačanke Jnane. Spregovorila je že z enim letom in kmalu začela pripovedovati o prejšnjem življenju, v katerem je bila deček, imela pa je dva brata in veliko sestro. Povedala je, da se je imenovala Til in v kateri vasi je živela. Ko je bila stara štiri leta, so jo odpeljali v omenjeno vads. Ugotovili so, da je tam res živel deček Til, ki je umrl leto dni preden se je rodila Jnina. Takrat je bil star 13 let.
Deklica je zlahka našla hišo, v kateri je »živela«, takoj prepoznala »svoje« starše, strica, štiri sestre in enega od bratov. Drugga brata ni prepoznala, zanimivo pa, da se Til s tem bratom ni dobro razumel. Za nekega soseda je rekla: »To je tisti, ki se je zmeraj prepiral z mojo mamo.« Ko je prvič videla sliko angleške kraljice, je dejala: »To gospo pa poznam. Videla sem jo v vasi, ko se je peljala mimo.« Dve leti preden se je Jnina rodila, je angleška kraljica res obiskala omenjeno vas, mali Til pa je bil tedaj na ulici.
Reinkarnacija ohrani spomin duše na preteklo življenje
Po Stevensovih ugotovitvah so spomini na prejšnje življenje za večino otrok prej breme kot blagoslov. Veliko srečnejši postanejo, ko ga pozabijo. Za številne primere obstaja tudi dokumentacija v obliki posmrtnega obdukcijskega poročila. Otroci govorijo o svojem preteklem življenju zelo čustveno in se pogosto tudi obnašajo tako, kot, da bi živeli v preteklosti. Neki indijski otrok, čigar starši so pripadali nižji kasti, se je spominjal svojega prejšnjega življenja brahmina (višja kasta). Do svojih staršev se je obnašal vzvišeno in je celo zavračal hrano, ki so mu jo ponujali. Otrok, ki se spominja, da je bil ustreljen, se boji puške in hrupa. Otrok, ki se je rodil v hindujski družini in se je spominjal preteklega življenja, v katerem je bil musliman, je do sedmega leta vztrajal pri izrekanju muslimanske molitve, katere ga ni nihče učil. Imel je tudi zanimivo telesno zmanenje – rodil se je obrezan. Vse to so dokazi o reinkarnaciji.
Iskanje razlage za pojave spominjanja preteklih življenj pri otrocih
Tudi dr. Stevenson je skušal za te pojave najti ustrezne razlage. Otrok bi se lahko identificiral s tem, kar so govorili odrasli, lahko bi si vse skupaj domišljal. Ali pa bi ambiciozni starši otroku sami vsilili identiteto. Ker gre večinoma za neprivlačne identitete, je to malo verjetno. Starši prejšnje družine zanjo niso še nikoli niti slišali govoriti o njej. Možno bi bilo, da otrok sprejme informacije telepatsko – neposredno iz uma preživelih sorodnikov – ali pa ga poseduje duh umrlega. Vse to so že paranormalne razlage. Še težje je pojasniti primere, ko je na telesu najti tudi znamenja.
Pri bolj zapletenih primerih je vključenih več elementov, kot so fobije, značajske lastnosti, kognitivni spomini, prirojena znamenja itd. V vseh primerih je reinkarnacija edina hipoteza, ki lahko pojasni celoto izkušnje. Več o raziskavah dr. Stevensona si lahko preberete v knjigi Ali živimo le enkrat, ki jo je napisala B. N. Škarja s sodelavci. V njej boste našli tudi številne primere iz Slovenije.
Reinkarnacija ni nekaj novega
Večina verstev in ezoteričnih tradicij, predvsem na Vzhodu, je prepričana, da duša nikoli ne umre, ampak se velikokrat znova rodi in sledi krogu življenja in smrti do končne »odrešitve« in združitve s Stvarnikom. V zahodni civilizaciji je vera v vnovična utelešenja izrinjena iz kolektivne zavesti, ker jo je krščanska cerkev obsodila in zavrnila. In to kljub temu, da je vera v reinkarnacijo živela že v zgodnjem krščanstvu! Večina ljudi tako za nauk o reinkarnaciji do 19. stoletja ni niti slišala. Zaradi preporoda hermetičnih in okultnih spoznanj na zahodu ter vpliva vzhodne tradicije, pa je ta zamisel znova oživela. Hkrati je v 19. stoletju začela prevladovati »nova religija Zahoda« – racionalistična pozitivistična znanost. Ta še zdaj predstavlja prevladujoči pogled na svet. V novem, znanstvenem pogledu na svet ni prostora za reinkarnacijo. Zato so jo na začetku razglasili za praznoverje, porojeno iz strahu pred minljivostjo in želje po nesmrtnosti.
Predstavniki znanosti začnejo govoriti o reinkarnaciji
Takšen položaj je prevladoval do prve polovice 20. stoletja, potem pa si je začela zamisel o življenju po telesni smrti zopet utirati pot v zavest povprečnega zahodnjaka. Najbolj zaslužna za ta proces sta avtorja dveh knjig, ki sta prestresla ne samo množice, temveč tudi znanstvenike. Avtorja nita bila ne ezoterika ne mistika, ampak ugleden zdravnik in uveljavljeni znanstvenik. Prvi je bil dr. Raymond Moody ml., ki je leta 1975 napial svetovno uspešnico Življenje po življenju (Life after life). V njej opisuje skrbno zbrane izkušnje ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so jih zdravnii vrnili v življenje.
Dvajset primerov, ki govorijo v prid reinkarnaciji
Še pomembnejša je bila druga knjiga Dvajset primerov, ki govorijo v prid reinkarnaciji (Twenty Cases Suggestive of Reincarnation). Leta 1974 jo je napisal ugleden kanadsko-ameriški strokovnjak Ian Stevenson (1918-2007). Zaradi ugotovitev pri proučevanju reinkarnacije ga imenujejo celo Galilej dvajsetega stoletja. Spremembo javnega mnenja so ugotovile tudi raziskave. Te so pokazale, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v reinkarnacijo verjel vsak četrti odrasel prebivalec Združenih držav Amerike, v Angliji pa vsak šesti. Ko se je Ian Pretyman Stevenson preselil iz Kanade v Združene države Amerike, je postal vodja Odseka za psihiatrijo na Univerzi v Virginiji.
Med psihiatrično prakso je spoznal, da sodobne teorije osebnosti ne morejo razložiti vsega, zato je začel postopno preučevati tudi parapsihološko literaturo. Kmalu se je pojavu reinkarnacije povsem posvetil in začel preučevati primere otrok, ki so se pri polni zavesti spominjali preteklih življenj, ne da bi bila pri tem uporabljena hipnoza. Stevenson je vse svoje navedbe skrbno preverjal, zato je bilo zaradi potovanj negovo raziskovanje zelo drago. Podprl ga je Chester Carlson, izumitelj naprave za fotokopiranje Xerox, v oporoki pa mu je zapustil tudi dovolj sredstev za nadaljevanje raziskovanja. Stevenson se je z reinkarnacijo ukvarjal vse do svoje upokojitve leta 2002. Sedaj njegovo delo nadaljujeta njegova naslednika dr. Bruce Greyson in dr. Jim Tucker. V štiridesetih letih je Stevenson s sodelavci preučil več kot tri tisoč primerov reinkarnacije po vsem svetu.
Sistematično raziskovanje reinkarnacije
Zelo natančno se je pogovoril z vsemi osebami, ki so se spominjale preteklih življenj, pri tem pa uporabil poseben, v ta namen zasnovan vprašalnik, ki je razkrival domišljijske zgodbe ali namerne prevare. Kadar je bilo mogoče, je preverjal tudi materialna dejstva in pisne dokumente, smrtovnice in zdravstvene kartoteke. Večina otrok, ki se je spominjala preteklih življenj, je bila otrok, starih od dveh do petih let. Spontano so pripovedovali o svojem preteklem življenju, navajali imena in podatke o družinskih članih, opisovali kraje, kjer naj bi bili živeli, in omenjali še druge podrobnosti, pogosto pa se spominjali tudi, kako so umrli.
Fobije kot dokazi o reinkarnaciji
Stevenson je velikokrat razkril še druge dejavnike, ki so potrjevali zodbo, na primer otroške fobije, nastale zaradi načina smrti v prejšnjem življenju. Takšne fobije je imelo kar 35 odstotkov otrok. Nekateri so se izrazito bali vode, kakega orožja, vožnje s kočijo ali z avtom. Med 700 posebno razčlenjenimi primeri otrok iz šestih različnih kultur, jih je več kot 60 odstotkov umrlo nasilne smrti, 75 odstotkov pa se jih je celo spominjalo, kako so umrli. Tudi drugi kazalniki so potrjevali, da se oseba spominja preteklega življenja. Na primer svojevrstno vedenje ali otrokova želja po hrani, ki se ne uživa v okolju, v katero se je vnovič rodil, ali želja po oblačenju, neprimernem zdajšnjemu družbenemu položaju.
Osebe, ki so bile v prejšnjem življenju drugega spola, so se le stežka prilagodile novemu spolu. Včasih je otrok kazal tudi posebno znanje ali spretnosti, ki se jih ni učil nikoli. Nekateri otroci so se rodili z znamenji, ki so jih povezovala z osebo iz prejšnjega življenja, kar je Stevenson obdelal v knjigi Reinkarnacija in biologija. Raziskovalna metoda je temeljila na objektivnem preverjanju otrokovih spominov. Gre za konkretne spomine, kot so: ime in priimek, kraj bivanja, podatki o starših in drugih sorodnikih, dogodki iz prejšnjega življenja in celo skrivnosti, za katere so vedeli le oni sami. Zanimiv je primer libanonskega dečka, ki je navedel 47 trditev, ki se nanašajo na njegovo preteklo življenje. Kar 43 trditev se je izkazalo kot resničnih, ostalih pa zaradi časovne odmaknjenosti niso mogli preveriti.
Primeri iz prakse, ki predstavljajo dokaze o reinkarnaciji
Otroci, ki se spominjajo prejšnjega življenja, pogosto težko razločujejo, katero do obeh življenj je pravo, saj živijo nekakšno dvojno življenje – občasno prevladuje eno ali drugo. Včasih se vedejo, kot da ne sodijo v družino, v katero so se rodili, ravnodušni so do staršev in sorojencev, včasih celo sovražni. Takšni otroci imajo za prave starše tiste iz preteklega življenja in se želijo k njim vrniti.
Primer mlade Šrilačanke
Zanimiv je primer mlade Šrilačanke Jnane. Spregovorila je že z enim letom in kmalu začela pripovedovati o prejšnjem življenju, v katerem je bila deček, imela pa je dva brata in veliko sestro. Povedala je, da se je imenovala Til in v kateri vasi je živela. Ko je bila stara štiri leta, so jo odpeljali v omenjeno vads. Ugotovili so, da je tam res živel deček Til, ki je umrl leto dni preden se je rodila Jnina. Takrat je bil star 13 let.
Deklica je zlahka našla hišo, v kateri je »živela«, takoj prepoznala »svoje« starše, strica, štiri sestre in enega od bratov. Drugga brata ni prepoznala, zanimivo pa, da se Til s tem bratom ni dobro razumel. Za nekega soseda je rekla: »To je tisti, ki se je zmeraj prepiral z mojo mamo.« Ko je prvič videla sliko angleške kraljice, je dejala: »To gospo pa poznam. Videla sem jo v vasi, ko se je peljala mimo.« Dve leti preden se je Jnina rodila, je angleška kraljica res obiskala omenjeno vas, mali Til pa je bil tedaj na ulici.
Reinkarnacija ohrani spomin duše na preteklo življenje
Po Stevensovih ugotovitvah so spomini na prejšnje življenje za večino otrok prej breme kot blagoslov. Veliko srečnejši postanejo, ko ga pozabijo. Za številne primere obstaja tudi dokumentacija v obliki posmrtnega obdukcijskega poročila. Otroci govorijo o svojem preteklem življenju zelo čustveno in se pogosto tudi obnašajo tako, kot, da bi živeli v preteklosti. Neki indijski otrok, čigar starši so pripadali nižji kasti, se je spominjal svojega prejšnjega življenja brahmina (višja kasta). Do svojih staršev se je obnašal vzvišeno in je celo zavračal hrano, ki so mu jo ponujali. Otrok, ki se spominja, da je bil ustreljen, se boji puške in hrupa. Otrok, ki se je rodil v hindujski družini in se je spominjal preteklega življenja, v katerem je bil musliman, je do sedmega leta vztrajal pri izrekanju muslimanske molitve, katere ga ni nihče učil. Imel je tudi zanimivo telesno zmanenje – rodil se je obrezan. Vse to so dokazi o reinkarnaciji.
Iskanje razlage za pojave spominjanja preteklih življenj pri otrocih
Tudi dr. Stevenson je skušal za te pojave najti ustrezne razlage. Otrok bi se lahko identificiral s tem, kar so govorili odrasli, lahko bi si vse skupaj domišljal. Ali pa bi ambiciozni starši otroku sami vsilili identiteto. Ker gre večinoma za neprivlačne identitete, je to malo verjetno. Starši prejšnje družine zanjo niso še nikoli niti slišali govoriti o njej. Možno bi bilo, da otrok sprejme informacije telepatsko – neposredno iz uma preživelih sorodnikov – ali pa ga poseduje duh umrlega. Vse to so že paranormalne razlage. Še težje je pojasniti primere, ko je na telesu najti tudi znamenja.
Pri bolj zapletenih primerih je vključenih več elementov, kot so fobije, značajske lastnosti, kognitivni spomini, prirojena znamenja itd. V vseh primerih je reinkarnacija edina hipoteza, ki lahko pojasni celoto izkušnje. Več o raziskavah dr. Stevensona si lahko preberete v knjigi Ali živimo le enkrat, ki jo je napisala B. N. Škarja s sodelavci. V njej boste našli tudi številne primere iz Slovenije.
