Kaj je reinkarnacija?

Vse ima svoj razlog

Reinkarnacija potrdi, da ne trpimo brez razloga in da se »udarci usode« ali »naključja« ne zgodijo brez razloga. Pogoste bolečine, težke situacije in navidezno nerešljive situacije dobijo svoj pravi smisel in so pojasnjene na razumljiv in sprejemljiv način, ko jih enkrat dojamemo kot karmične posledice iz preteklosti, in ne kot »slabo voljo« usode. Nezavedni Jaz namreč točno ve, zakaj moramo imeti sedaj določeno slabo izkušnjo, da bi na ravni duše iz nje spoznali določen namen in prišli do določenih spoznanj. Le zavestni Jaz, ki je v primerjavi z nezavednim veliko manjši, tega ne ve in se upira tej zamisli. Na ravni duše prepoznamo vzročne povezave in se iz njih učimo, čeprav naš razum o tem ne ve ničesar. 

Reinkarnacija – vnovično rojstvo ali natančneje vnovično utelešenje, ni samo ena najstarejših verskih zamisli vzhoda, ki je živela že v zgodnjem krščanstvu, temveč je v drugi polovici 20. stoletja začela čedalje bolj postajati tudi znanstveno zanimiva, zato ne preseneča, da je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v reinkarnacijo verjel vsak četrti odrasel prebivalec Združenih držav Amerike, v Angliji pa vsak šesti. 

Kaj uči nauk o reinkarnaciji?

Izhodiščne predpostavke nauka o reinkarnaciji so naslednje:

• Človekova individualnost se izraža na več ravneh: fizični, energijski, čustveni, miselni in duhovni;
• Po smrti fizičnega telesa človek biva najprej v svojem psiho-energijskem oziroma duhovnem telesu in ohrani svojo identiteto, svoje čustvovanje in mišljenje; izgubi pa stik s fizičnim svetom, ki je možen edino preko fizičnega nosilca oziroma fizičnega telesa;
• Po določenem času bivanja v psiho-energijski realnosti oziroma duhovnem svetu, se psiho-energijska entiteta – duša, znova utelesi, tako, da se poveže s fetusom;
• Kot kažejo raziskave obsmrtnih izkušenj, se človekova zavest o sebi ob tem, ko zapusti fizično telo, zbistri in razširi, med tem, ko se pri utelešenju zavest zamegli in zoži (Platon je govoril o tem, da duša, preden se rodi, pije iz reke pozabe). Pri nekaterih otrocih ta proces zameglitve zavesti zakazni in prav njihove izkušnje današnji znanosti ponujajo okno, skozi katero bo lahko, če bo to želela, pogledala in vstopila v svet, ki se morda nahaja onkraj fizične resničnosti. 
  
  

Presledki med inkarnacijami posamezne duše so različno dolgi. Nekatere duše se na astralni ravni mudijo eone dolgo, preden se odločijo za vrnitev v svet fizične ravni, med tem, ko druge krožijo dokaj hitro in ne zapravljajo dosti časa na subjektivnih ravneh. Ko duhovno napredujemo se dolžina teh periodičnih umikov poveča, dokler ne preživimo mnogo več časa »na drugi strani«, kot pa v fizični inkarnaciji. Ko pa se pot učeništva približuje koncu se obdobja med inkarnacijami spet skrajšajo: videti je, kot da je duša spodbujena, da zaključi svoje eone dolge izkušnje v fizičnem svetu tako hitro, kot je mogoče in da si vneto prizadeva končati svoje obveznosti in služenje, ki se je začelo v prejšnjih inkarnacijah. 

Običajno se namera za inkarnacijo porodi v sami duši. Ko se to zgodi se duša, ki ji pomaga posebna skupina duhovnih pomočnikov, izbere ustrezne starše, ki bodo rodili fizično telo, katero ji mora služiti kot njeno naslednje izrazno sredstvo. Starše je potrebno skrbno izbrati ne samo glede na dedne lastnosti, temveč je treba paziti tudi na okolje, v katerem delujeta. Duša se vrača z določenimi nameni in za njihovo uresničitev je pomembno, da ima na voljo obliko z zahtevanimi potenciali, kot tudi z ustreznim okoljem za potrebne izkušnje. 

Duše pripadajo skupinam in praviloma se duša ponovno utelesi v istem obdobju, kot ostali člani skupine. Stopnja, do katere se bodo ti člani družili med fizičnim življenjem je različna. Nekateri se bodo rodili v isto družino, toda to je le ena od možnosti. Občasno se tudi zgodi, da se vsi člani skupine inkarnirajo v istem obdobju, na istem področju ali v isti rasi. Ko se duša po končani inkarnaciji vrne »domov«, ji člani skupine »na drugi strani« zaželijo dobrodošlico. 

Kar zadeva življenje duše je spol nepomemben, ker je v bistvu lastnost fizičnega in čustvenega obstoja. Zato, da ustrezno konča svoje izkušnje pa se duša periodično inkarnira bodisi v moško, bodisi v žensko telo. Iz podobnih razlogov se duša uteleša v narodih in rasah vseh barv in lastnosti. 

Kakšen namen ima reinkarnacija?

Duša se uteleša z določenim namenom. Te vzroke verski nauki in filozofije različno tolmačijo, zato se bomo v nadaljevanju oprli raje na empirična spoznanja iz regresijskih izkušenj, ki so rezultat mnogih regresij v preteklih letih, ki so jih opravili različni regresoterapevti, kot so dr. Michael Newton, Jan Erik Sigdell in drugi. Eno je gotovo: reinkarnacija je kot šola duše. Duša naj bi se skozi izkušnje učila oziroma pridobivala spoznanja, rasla in se razvijala. To je njena naravna težnja, zato se v nova življenja uteleša povsem prostovoljno. To je povsem drugače, kot verjamejo nekateri, češ, da se duša mora utelesiti proti svoji volji. Takšno verjetje je največkrat povezano z napačnim razumevanjem zakona karme. 

Poglavitna lekcija za dušo je brezpogojna ljubezen do soljudi ter vseh živih bitij stvarstva. Iz zakladnice izkušenj z regresijami to jasno izstopa. Najtežje »prestopke«, ki povzročajo največjo karmo, »zagrešimo«, ker zatajimo v ljubezni. Sledi nekaj osnovnih reinkarnacijskih in karmičnih pravil:

Pri tistih ljudeh, ki jih zdaj najbolj zaničuješ, sovražiš, ponižuješ ali izkoriščaš, se boš ponovno rodil

Zaradi te zakonitosti postanejo belci črnci, izkoriščevalski bogataši berači, patriarhalni moški ženske, ženske, ki sovražijo moške postanejo moški, trgovci s sužnji postanejo sužnji, lahkomiselni sodniki nedolžni obsojeni itd. 

Pojem »sovražnik« si je izmislil človek, da bi omogočil neupravičeno ločenost od soljudi, zato se mora duša naučiti, da sovražnikov v resnici ni. Duša se tako nauči ljubiti tudi tiste poprej osovražene ljudi, ker je zdaj sama ena izmed njih, ima takšne ljudi za starše ali pa je poročena z nekom izmed takšnih ljudi. Tukaj Jezusove besede »Ljubite sovražnike svoje« (Lk 6:35) dobijo svoj pravi pomen. Kdor tega ne naredi prostovoljno, bo pač »moral« na tak način. Ampak, kot rečeno: duša sama po sebi teži k napredku in učenju, zato tudi sama prostovoljno izbira takšne vloge v naslednjih inkarnacijah. Nihče je k temu posebej ne sili. 

Bryan Jameison je prvo osnovno pravilo formuliral takole: »Sam boš postal tisto, kar danes sovražiš.« Rekli bi lahko tudi takole: »Sam boš postal eden izmed tistih ljudi, pri katerih si zatajil v ljubezni in sočlovečnosti.«

Žrtev in storilec se spet snideta

Storilec potrebuje to izkušnjo, da njegovi duši lahko odpusti, žrtev pa, ker je storilca za njegovo dejanje sovražila ali gojila do njega druga negativna čustva, in se mora naučiti odpustiti. Ljubezen je sicer najmočnejše čustvo v celotnem vesolju, a kadar gre za sovraštvo med dvema dušama, ju to morda poveže še močneje. Če nekoga ljubimo, se lahko z njim srečamo, če pa nekoga sovražimo, se z njim moramo spet srečati. Nanj smo priklenjeni kot z verigami, in če se želimo osvoboditi, obstaja samo ena pot: odpustiti moramo! Sovraštvo srce zapira, ljubezen ga odpira. Odpuščanje je nujen korak k odpiranju srca in neizogibna stopnja na poti nazaj k miru. 

Z dušami, s katerimi imamo še neporavnane tovrstne račune, se ponovno srečamo v različnih vlogah: kot brat ali sestra, kot starš ali otrok, kot ljubimec ali zakonski partner, v redkih primerih smo si le prijatelji ali znanci, lahko pa si ponovno nasproti stojimo kot »sovražniki«. Do takšnega ponovnega srečanja pride dogovorno, saj se duši v duhovnem svetu še pred inkarnacijo dogovorita, da se bosta srečali v določenih okoliščinah in med seboj uredili sporno zadevo. 

Naj tukaj navedem konkreten primer, da bo zadeva lažje razumljiva: na osnovi takšnega dogovora se lahko ena duša inkarnira kot moški, druga pa kot ženska. Nekega dne se srečata, zaljubita in morda celo odločita poročiti. Sedaj imata duši možnost, da se spravita. Premagati bosta morala nezavedne ovire in če v tem uspeta, ostaneta skupaj v ljubezni, v nsprotnem primeru pa se lahko kolikor toliko prijateljsko razideta. Če pa se ločita v prepiru in sovraštvu ter z namero drugega čim bolj izkoristiti, se zagotovo nista videla zadnjič. In verjetno je nastala celo nova karma. Zdi se, da se spravi ne moremo izogniti, temveč se ponovno srečamo tolikokrat, kolikor je potrebno, da jo dosežemo. 

Vendar pa je pri zgornjih primerih potrebno biti previden, saj med ljudmi prihaja do napačnega razumevanja reinkarnacije, ki je zelo povezano z vzhodnjaškim prepričanjem, da je človekovo posamezno življenje podobno vzpenjanju in spuščanju po lestvi: vsakič, ko se znova rodiš, bodisi zdrkneš navzdol, ali pa se vzpneš višje, odvisno od tega, kako si živel v prejšnjem življenju. Temu nauku pravimo transmigracija in je spet tesno vezan na pojem karme. V čem je ta nauk sporen? Transmigracijo je ovrglo odkritje morfogenetskih polj, ki je jasno pokazalo, da ne obstaja nikakršna povezava med polji, po katerih se prenašajo informacije, ki določajo obliko in kvaliteto zavesti pri človeku, in polji, ki se nanašajo na druge vrste, zato torej nazadovanje na živalsko raven nikakor ni mogoče! Da se je transmigracija skozi zgodovino tako dobro »prijela«, gre po vsej verjetnosti pripisati dejstvu, da so bila očitno tudi originalna vzhodnjaška učenja nekoliko korigirana, saj je bilo tudi pri njih ljudi lažje nadzorovati, če so jim vcepili strah pred nazadovanjem, morda celo na živalsko raven. Nekaj podobnega najdemo v krščansko-katoliški tradiciji, kjer gre za podoben koncept zastraševanja skozi posmrtno »pokoro« v vicah ali celo v peklu. 

Bistvo duhovnosti

Prav tako smo že prej ugotovili, da je za življenje kot duhovno potovanje pomembno tako delovanje (ljubezen do drugih), kot učenje oziroma pridobivanje spoznanj skozi izkušnje. In, ko se nečesa naučiš, to znaš, zato učenje hinduizma, da lahko v procesu življenj in umiranja nazaduješ celo na stopnjo živali, tudi po tej logiki ni smiselno. Duša po smrti prenese le kvalitete, ki smo jih v nekem življenju dosegli v smislu samospoznanja in razumevanja življenja, ostalo pa ni pomembno oziroma bi bilo celo moteče, zato se tudi spomin na prejšnja življenja po rojstvu zabriše, ko doživimo splošno amnezijo oziroma pozabljanje naše preteklosti. Če bi namreč spomin na prejšnja življenja ostal živ, bi v aktualnih inkarnacijah veliko časa in energije porabili npr. za iskanje ljudi, s katerimi smo si bili blizu v prejšnjem življenju, kar pa ne bi bilo v duhu splošnega principa evolucije. Za evalvacijo preteklih življenj je namreč zelo dobro poskrbljeno že v duhovnem svetu, kjer so duše združene v skupke oziroma dušne skupine, ki jih vodijo izkušenejše duše oziroma duhovni vodniki, ki jim pomagajo čim bolje razumeti izkušnje iz preteklih življenj in jih pripraviti na novo inkarnacijo.