Zakon karme – njegov pravi pomen

Preden se posvetimo odgovoru na vprašanje, kaj je zakon karme, si oglejmo še, kaj ni zakon karme, saj glede tega med ljudmi obstaja vrsta nesoglasij in napačnega razumevanja, iz tega pa nato že sledi vse, kar vključuje zakon karme. Če želimo zakonitosti tega zakona uveljaviti v svojem življenju in imeti od njega tudi polno korist, ga moramo najprej dobro spoznati in razumeti, kaj sploh je in kako deluje. 

Kaj ni zakon karme?

Mnogi besedo karma in zakon karme povezujejo z judovsko-krščansko ideologijo dobesednega povračila. V starem Mojzesovem zakoniku je namreč pisalo: »…oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo!« (2. Mojzesova 21:22). In tako še danes mnogi verjamejo, da se prizadejane krivice povrnejo v naslednjem življenju. Enako pa naj bi veljalo tudi za vse dobro, ki ga naredimo. Pravijo, da se »dobro z dobrim vrača in slabo s slabim«. Tako ljudje na splošno razumejo zakon karme. 

Takšno razmišljanje se je med ljudmi ukoreninilo tudi zato, ker si niso znali razložiti vrzeli med dejstvom, da je Bog dober in poosebljena ljubezen, po drugi strani pa dopušča trpljenje in krivice, ki prizadanejo tudi »dobre« ljudi. Mnogi tako verjamejo, da so težave, ki jih ima nekdo, posledica slabih dejanj, ki jih je zagrešil v preteklem življenju. Verjamejo, da nam bodo dobra dejanja v naslednjem življenju prinesla visoko mesto v družbi, bogastvo itd., slaba pa bedo in nesrečo. Po prepričanju hindujcev pa celo možnost, da nazadujemo in se morda rodimo kot žival. 

Zakon karme in njegov pravi pomen

Pri pojasnjevanju karme ter nesreč, vojn in krivic, ki jih »dopušča« Bog, vzemimo za izhodišče namen, zaradi katerega nas je Bog ustvaril. Namen je, da z izvirnimi rešitvami problemov in kreativnim, moralnim in etičnim odzivom na življenjske situacije, pripomoremo k bogastvu in pestrosti splošnega razvoja.

Razmerje med Bogom, nami in evolucijo je namreč podobno razmerju direktorja nekega podjetja z njegovimi sodelavci in razvojem tega podjetja. Tukaj velja Hermesov zakon: Kakor je zgoraj, tako je spodaj, kakor je spodaj, tako je zgoraj. Direktorju je razvoj podjetja primaren interes. Običajno ima jasno idejo o razvoju svojega podjetja, zato si izbere sodelavce, ki bodo načrt razvoja uresničevali in ga s svojim znanjem tvorno nadgradili. Nad njimi pa vzpostavlja nekakšen nadzor. Korigira njihovo delo, jih usmerja in nagrajuje tiste, ki jim gre dobro. Tiste pa, ki jim gre slabše, na slabo delo opozori, če pa kateri od njih dela ni sposoben korektno opravljati, mora podjetje zapustiti. Zakon karme sam po sebi podpira naravne principe, katerih bistvo je razvoj oziroma ekspanzija. 

Kakor zgoraj, tako spodaj, kakor spodaj, tako zgoraj

Tudi Bog oz. Univerzalno informacijsko polje (UIP), ki temelji na ustvarjanju in obdelavi informacij, je nad nami vzpostavil nekakšen nadzor. Znanost dojema vesolje kot povezano dinamično-energijsko strukturo, ki je v celoti lahko rekonstruiramo iz vsakega njegovega delčka – holograma. Od nas Bog torej pričakuje kreativen in ljubezni poln odnos do življenja. Kadar delujemo v tem duhu, nas »nagradi« z občutki sreče, zadovoljstva in veselja. Kadar pa »skrenemo s poti«, ki si jo je zamislil in smo škodoželjni, zamerljivi, prepirljivi, obrekljivi, pasivni itd., ustrezno ukrepa. Naše delovanje skuša korigirati, tako, da nas »kaznuje« s slabim počutjem, boleznijo, izgubo premoženja itd. Kadar tovrstnih občutij in situacij ne prepoznamo kot opozorilo, da delamo nekaj narobe, ima to lahko za posledico težjo bolezen, pa tudi smrt. 

Vse je posledica naših odločitev

Karma je v resnici izraz, ki označuje ezoterični pomen vzrokov in posledic, ki sledijo vsakemu dejanju. Vse, kar se nam dogaja v življenju, je samo posledica naših odločitev. Karma zaobjema pravzaprav vse, kar počnemo, smo počeli in bomo počeli. Gre za dejanja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dejanja, ki jih počnemo danes namreč določajo našo prihodnost, dejanja, ki smo jih opravili v preteklosti pa določajo našo sedanjost. Beseda karma izvira iz Sanskrta, koren besede »kr-« pa pomeni delati, dejanje, učinek. Morda se bo komu to zdelo nelogično, saj se nihče v resnici ne odloča prostovoljno za trpljenje. Tukaj je potrebno to razumeti v kontekstu besed, ki jih je izrekel Voltair. Rekel je, da »smo odgovorni za vse, kar naredimo, pa tudi za vse, česar ne storimo (pa bi morali, op.a).«

Zakon karme v odnosu do drugih

Zakon karme se torej nanaša na vse, kar obstaja. Del zakona karme, ki se nanaša na materialni svet je tudi Newtonov tretji zakon akcije in reakcije. Karma je torej posplošenje Newtonovega tretjega zakona akcije in reacije na vse stvarstvo. Vsak lahko razume nihalo, ki se po vsakem gibu v eno smer mora nagniti tudi v drugo. Težje pa je razumeti, da so tudi vse naše misli, besede in dejanja ter usoda v celoti, vključno z našim obstojem, prav tako posledica naših preteklih akcij.

Na Vzhodu po večini zakon karme povezujejo s kaznijo. Zato lahko večkrat opazimo, da človeku v stiski nihče ne priskoči na pomoč. Verjamejo namreč, da s tem posegajo v njegovo karmo, do česar pa nimajo pravice. V resnici je to napačno ravnanje, saj opuščanje pomoči drugemu lahko vodi celo do nove »slabe« karme za tistega, ki ravna tako.

Naša dolžnost je, da pomagamo, če lahko. Poleg tega je to tudi v veliko pomoč razvijajoči se duši trpečega, ki na lastni koži začuti ljubezen, ki je prej sam ni bil sposoben dati. Morda se na to nanašajo skrivnostne Jezusove besede iz Svetega pisma: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.« (Mt. 13:12, 25:29, Lk 8:18, 19:26). Kdor ima dovolj, da lahko deli z reveži in to tudi počne, zbira dobro karmo in mu bo šlo v naslednjem življenju še boljše. Kdor pa spričo stiske drugih skopuško zadrži zase, kar ima, bo to izgubil tako ali drugače. 

Zakon karme

V resnici ni »dobre« ali »slabe« karme. Zakon karme je sam po sebi nevtralen. Povrnjeno jo dobimo v kakovosti, v kateri smo jo »posejali«. Pri tako imenovani “slabi” karmi torej ne gre za kaznovanje, ampak za posledico in razvoj, saj je pred nas postavljeno ogledalo. Na ravni duše spoznamo, da smo se napačno vedli in da zato potrebujemo ustrezno izkušnjo, da bi se iz nje naučili popraviti naše vedenje. Takšna izkušnja pa ni neizogibna, saj se lahko sami še pred tem spametujemo, pokesamo in spreobrnemo. S tem »lekcija« postane nepotrebna, saj ne bi imela več nobene prave funkcije in pomena. Žal zelo malo ljudi prostovoljno stopa po poti spoznanja in spreobrnitve. Večina pozna le izgovore in opravičila za svoja ravnanja, zato potrebujejo karmično lekcijo. Očitno velja pravilo: »Kdor noče razumeti, mora čutiti.«

Razvijamo se skozi spremembe

Bog ali Univerzalno-informacijsko polje (UIP) nas usmerja k razvoju skozi spremembe. Zato za vsakega posameznika ustvari okoliščine, primerne nivoju znanja, ki si ga je v prejšnjih inkarnacijah posamezna duša pridobila. Kadar so naše življenjske okoliščine skromne in boleče, to ni zato, ker bi nas Bog želel kaznovati za morebitna slaba dela v preteklosti. Njihov namen je vzpodbuditi duhovni razvoj v aspektih, s katerimi se duša v prejšnjih življenjih še ni srečala, ali pa ni uspešno obdelala. 

V procesu evolucije lahko zavest duše skozi posamezne inkarnacije v popolnosti raste le skozi spoznanje vseh dobrih in slabih vidikov materialnega življenja, pri tem pa je okvir učenja in delovanja vedno isti. Dokler so naše odločitve in dejanja v nekih neprijetnih situacijah negativne, nekreativne ali pa se nanje odzovemo pasivno, se bo isti tip situacij ponavljal tako dolgo, dokler se nanje ne bomo odzvali pravilno. In to je pravo razumevanje pojma karme!

Karma ni kazen, pač pa nova priložnost

Če smo na primer v tem življenju nekoga ubili, to ne pomeni, da nas bo nekdo (po možnosti celo kar naša žrtev) umoril v naslednjem življenju in bi se tako »karmično izravnala« naša dejanja. Nasprotno temu je precej bolj verjetno, da bomo ponovno prišli v situacijo, v kakršni smo se prvič odzvali z dejanjem umora. Tako v resnici deluje zakon karme. Če bi namreč umorjeni v sedanjem, moril v naslednjem življenju (ali pa kdorkoli drug zaradi maščevanja), bi si sam ponovno nakopal »karmični dolg«. Takšna dinamika pa ne bi vodila v razrešitev in odplačilo »karmičnega dolga«, pač pa v čedalje večje poglabljanje le-tega. Poleg tega smrt v fizičnem svetu ni tudi dejanska smrt, zato ne predstavlja nikakršne ustrezne »kazni«. 

Kakšen je namen bolečine in trpljenja?

Namen bolečine, ki jo v svojcih povzroči izguba umorjenega je učenje, s katerim bodo postavljeni pred dilemo pravilne odločitve. Smrt bližnjega lahko v njih izzove željo po maščevanju, ali pa bo odziv zrelejši in bodo morilcu znali odpustiti. Ko je naš odziv enkrat pozitiven, se podobna situacija ne bo več ponovila, saj nismo več vezani na izbire, ki so vodile vanjo. Ker smrt v resnici ne predstavlja dokončnega konca, je z umorom največ izgubil ravno storilec. Do konca življenja se bo moral soočati s svojo vestjo in drugimi posledicami svojega dejanja. To je lahko večletna ali celo dosmrtna zaporna kazen, izolacija od družbe, obsojanje itd. Odstranitev strahu pred »karmičnimi dolgovi«, ki bi jih morali odplačati v prihodnjih življenjih nas torej ne osvoba odgovornega in zrelega ravnanja v tem življenju. 

K duhovnemu razvoju tudi ne pripomore lagodno življenje, usmerjeno predvsem v zadovoljevanje fizičnih potreb. Zaradi tega nekateri zagovarjajo asketski način življenja, ki naj bi vodil k duhovnemu prebujenju. Vendar pa pri tem ne gre za to, da bi se morali odrekati življenjskim užitkom. Odvisnost od teh potreb ni takšna, da bi vrednotili svojo lastno identiteto po tem, ali katero od dobrin materialnega sveta imamo, ali ne. Če v tem uspemo, dobimo občutek notranje svobode, iz katere izhaja razvoj duhovnih vrlin. Mednje sodijo sočutnost, pravičnost, moralnost, etičnost, skromnost, potrpežljivost, skladnost besed in dejanj, entuziazem, resnicoljubnost itd. 

S pravilnimi izbirami prispevamo k boljšemu svetu za vse

Na tak način naše aktivnosti začnemo usmerjati tako, da ni bistvene razlike med delovanjem v svojo korist in delovanjem v korist družbe. Pri tem spet ne gre za to, da bi morali družbene koristi postavljati pred svoje. Gre za pravilno izbiro in usmerjanje k tistim aktivnostim, ki so dobre za nas in za družbo. Le na ta način prispevamo k svetu, ki bo boljši za vse, s tem pa začnemo udejanjati svoj dušni namen in življenjsko poslanstvo. 

Praktični primer za razumevanje težav, ki jih doživljamo

Kako to deluje v praksi, si poglejmo na konkretnem primeru.  Učitelj na primer, ki jemlje svoje delo kot poslanstvo, bo imel podporo Boga. V življenje tistega, kateremu je podajanje znanja le služba in rutina, pa bo na nek način posegel Bog. To bo storil tako, da mu bo njegovo rutinsko življenje temeljito pretresel in ga s tem postavil pred ustrezno odločitev. S spremembo pristopa ali morda dela, če učiteljevanje ni zanj, bo napredoval, nasprotno pa bo potonil in prenesel čas reševanja tega problema v naslednjo inkarnacijo.